SLO   |   EN   |   HR  

06

maj

2015

Zakaj gredo državni milijoni finančnim družbam?

Zaradi državne plačilne nediscipline se podjetja odločajo za odprodajo terjatev. Aleja finance ponuja odkup terjatev tako do državnih ustanov kot tudi drugih gospodarskih družb in jim tako omogoča takojšnje izplačilo sredstev. V časniku Delo so naredili raziskavo, ki je podrobneje predstavljena v spodnjem članku.

 

Tudi zaradi plačilne nediscipline državnih ustanov se podjetja odločajo za prenose terjatev na faktoring družbe.
Časnik Delo, Nejc Gole, gospodarstvon, čet, 02.04.2015, 06:00

Ljubljana – Aplikacija supervizor razkriva večdesetmilijonska izplačila ministrstev, bolnišnic, občin in drugih proračunskih porabnikov faktoring družbam. Razlog: podjetja odstopajo terjatve do državnih ustanov finančnim družbam in bankam.

Aplikacija supervizor razkriva večdesetmilijonska izplačila državnih ustanov faktoring družbam. Tako je denimo od začetka leta 2011 družba Prva finančna agencija od državnih plačnikov prejela 145,8 milijona evrov, Prvi faktor 58,2 milijona evrov, Aleja finance 39,1 milijona evrov, S-factoring 14,4 milijona evrov in Agencija za pospeševanje likvidnosti 11,8 milijona evrov, skupaj torej 269,3 milijona evrov, če naštejemo pomembnejše. Na tem področju so namreč aktivne tudi nekatere banke. Med plačniki najdemo bolnišnice, ministrstva, občine, javne zavode in sklade, pri čemer so največji plačniki Klinični center v Ljubljani, Mestna občina Ljubljana ter direkcija za infrastrukturo.

Peter Stariha iz Aleje finance pojasnjuje, da je znesek, viden v supervizorju, le del njihovega prometa, ki ga ustvarjajo na trgu, pomeni pa, da so podjetja odstopala terjatve do državnih podjetij in drugih državnih ustanov. Kako poteka faktoring? Neko podjetje proda blago ali storitve, v tem primeru, državnemu naročniku in mu izda račun. Nato pa podjetje proda svojo terjatev do državnega naročnika faktorju, torej faktoring podjetju. To terjatev odkupi in podjetju izplača denar, dolžnik pa ob zapadlosti poravna terjatev do faktoring podjetja. Njegov zaslužek pri tem je provizija.

Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj podjetja svoje terjatve do državnih naročnikov prenašajo na faktorje in temu še plačajo provizijo. "Podjetja se za naše storitve odkupa terjatev in faktoringa primarno odločajo zaradi izboljševanja likvidnosti, so pa seveda tudi druge koristi, kot je izboljševanje bilanc, dodatni viri za širjenje dejavnosti, prihranki iz koriščenja casa scontov, prenos tveganja neplačila in ostalo," našteva Stariha. Iz podatkov supervizorja lahko sklepamo, da se trend prenosov terjatev do državnih ustanove povečuje. "Trend v zadnjih letih je bolj opazen predvsem zato, ker se tovrstna oblika financiranja vedno bolj uveljavlja tudi pri nas, še vedno pa precej zaostajamo za ostalo Evropo. V Sloveniji faktoring promet merjen skozi BDP znaša manj kot dva odstotka, povprečje v Evropski uniji pa je približno devet odstotkov," pojasnjuje Stariha.

 

Nekatera podjetja s težavami zaradi neplačil države

Direktor Voca Celje Roman Moškotevc pojasnjuje, da se za prodajo terjatev odločajo zaradi plačilne nediscipline: "Plačila zamujajo od nekaj tednov do nekaj mesecev, v določenih občinah bi lahko govorili celo o letih." Po njegovih besedah so nekateri državni naročniki tako slabi plačniki, da terjatev do njih ne morejo prodati. Za vzdrževanje likvidnosti morajo zato prodajati terjatve najboljših plačnikov. Tako, denimo, prodajajo tudi terjatve do direkcije za infrastrukturo, ki v rokih poravnava svoje obveznosti. Na direkciji pravijo, da odstope terjatev največkrat opravljajo nekateri koncesionarji rednega vzdrževanja in varstva državnih cest, pri čemer ne opažajo, da bi bilo odstopov v zadnjem obdobju več kot v preteklih letih.

Po drugi strani Moškotevc pravi, da je bilo včasih le nekaj slabih plačnikov, danes več kot polovica plačuje v več kot 30 dneh, kolikor je plačilni rok za državne ustanove. Direktor zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala pri gospodarski zbornici Jože Renar pojasnjuje: "Z državniki plačniki, kot so organi države in ministrstva, ni večjih težav s plačili. Težave pa nastopajo pri različnih agencijah, direktoratih in lokalnih skupnostih. Pogosto gre za primere plačil na projektih z sredstvi Evropske unije, kjer jim država kot investitorjem ne zagotovi pravočasno slovenskega dela udeležbe za uspešno črpanje sredstev. Takrat so mnoga podjetja prisiljena v odprodajo svojih svojih terjatev, saj slovenska podjetja v gradbeništvu ne razpolagajo z bogatimi viri likvidnih sredstev."

Po izkušnjah družbe IMP ne bi mogla trditi, da so državni naročniki slabi plačniki, pa pravi članica upravnega odbora IMP Anica Rovanšek. Če so investicijski projekti vodeni profesionalno tako s strani izvajalca kot naročnika, pri čemer je pomemben nadzor, ki potrjuje ter določa višino in rok plačila za opravljeno delo, prihaja do le občasnih zamud plačil za nekaj dni. "Letos so se res pojavile težave pri plačilnih rokih, in sicer pri potrjevanju e-računov s strani odgovornih delavcev po posameznih projektih, drugi razlog pa je bil nepotrjen rebalans proračuna 2015. Stanje sedaj je, da so urejena plačila za decembrske in januarske situacije, februarske situacije pa zapadejo v plačilo v 1. tednu aprila in pričakujemo, da bodo plačane v roku," pojasnjuje sogovornica.

V IMP ne opažajo trenda povečevanja prenosa terjatev na faktoring družbe, a razmere po podjetjih so različne, priznava Anica Rovanšek: "Večja in finančno močnejša podjetja lahko v primeru potreb po finančnih sredstvih posežemo po cenejšem financiranju poslovnih bank, manjša in finančno šibkejša podjetja pa so se prisiljena posluževati tudi bistveno dražjega faktoring financiranja. V segmentu manjših podjetij je povpraševanje po faktoringu veliko, verjetno se je še povečalo v preteklih mesecih. Razlog povečanja je torej v nedostopnosti bančnih kreditov."

V veletrgovcu z zdravili Salusu pravijo, da se nekatere slovenske bolnišnice soočajo s težavami pri plačevanju v zakonsko predpisanem roku: "A ne glede na to dejstvo, družba Salus, kot družbeno odgovoren poslovni subjekt, nespoštovanje plačilnih rokov s strani bolnišnic tolerira ter še naprej kakovostno in odgovorno zagotavlja nemoteno oskrbo z zdravili na celotnem območju Slovenije." V Salusu pravijo, da imajo dovolj razpoložljivih virov za financiranje obratnega kapitala, zato nimajo potrebe po faktoring storitvah.

Tudi v Kemofarmaciji pravijo, da imajo bolnišnice in nekateri zdravstveni domovi že zadnjih nekaj let probleme s plačevanjem v 30-dnevnem roku. "Družba ne odstopa rednih terjatev v izterjavo tretjim. Sodeluje pa v verižnih kompenzacijah med večjim številom dolžnikov, katerih predloge prejme v strinjanje tako s strani dolžnikov ali finančnih posrednikov," pravijo v Kemofarmaciji.

 

Provizije od 1 do 2 odstotkov, zamudne obresti do 8 odstotkov

Večdesetmilijonska nakazila na faktoring družbe, ki jih kaže supervizor, ne predstavlja prihodkov teh družb. Prva finančna agencija je tako leta 2013 ustvarila tri milijone evrov prihodkov od prodaje in dober milijon evrov dobička, Aleja finance pa 1,7 milijona evrov prihodkov in 466.890 evrov čistega dobička. "Prihodki iz prodaje vključujejo vse naše prihodke, v katere je vključen faktoring, odkupi terjatev ter kompenzacije," pravi Peter Stariha iz Aleje finance.

Faktoring družbe služijo s provizijo. Po pojasnilih poznavalcev znaša provizija od enega do dveh odstotkov na znesek prenesene terjatve, zamudne obresti pa od treh do osem odstotkov. Stariha pojasnjuje, da je provizija odvisna od višine odkupljenega zneska, bonitete dolžnika in odstopnika ter se giblje na ravni primerljivih kratkoročnih virov. Ker je cena zelo odvisna od stopnje tveganja, so tudi med panogami različna nihanja. Po Starihovih besedah strošek faktoringa nosi odstopnik terjatve, torej ne državni naročnik.

Ti nimajo vpliva na to, ali bo podjetje terjatev do njih preneslo na faktorja. Nasprotna stranka lahko uporabi katerikoli instrument, ki ga daje na voljo zakonodaja, pri čemer praviloma ne potrebuje dovoljenja oziroma soglasja finančnega ministrstva. Izjema je pravni posel, pri katerem se že v osnovi zahteva soglasje volje vseh udeleženih strank, denimo asignacija. Pri cesiji oziroma faktoringu – ki ima znake mešanega pravnega posla: cesija, prodajna pogodba, posojilo – soglasje dolžnika ni potrebno, pravijo na finančnem ministrstvu.

 

Povezava do članka:
http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/zakaj-gredo-drzavni-milijoni-financnim-druzbam.html

Za svetovanje stopite v stik z: Peter Stariha